08. januar 2009

Moja Trma


Ostaja v meni kot neka vsespoštljiva veličastna gospa. Ne pozna usmiljenja,
včasih se sprašujem, če sploh ima meje. Vedno vzpodbuja, v trenutku, ko si
prepričan, da tako ne bo šlo več, te porine naprej. Najbrž skrita počiva v
svojem kotu, zdi se kot da spi, v resnici je vedno na preži, eno oko na pol
priprto, uhlji našpičeni, čaka kot pes stražar, da se požene na plano.
Trenutki, ko zazna, da se bo treba pognati iz skritega prebivališča, so najhujši.
Ne požene se takoj. Mirno čaka, da popolnoma omagaš. Potem pa kar naenkrat
veličasten dogodek, ko začutiš, da nisi več sam, ne otipaš je, ne vidiš je,
preprosto občutiš njeno bližino, zaslišiš odločen glas, ki bobni v glavi.
Mučenje prehaja v olajšanje, ekstazo, občutek otrplosti, ko ne čutiš ničesar
več, ne veš iz katerega delca telesa še črpaš atome moči. Z njeno pomočjo, se
doseže še tako navidez nedosegljiv cilj, samo dovolj močno je treba verjeti v Njo. Nepopisno veselje, ko presežeš samega sebe in priplezaš do stopnice, na
katero si želel stopiti. Takrat trma odide. Nikoli ni časa, da bi si ji
zahvalil. Izgine kot je prišla.

Potem se povrne občutek, ki ga doživljaš tik preden trma doprispe do tebe. Realna tla. Bolečina. Vendar veselje ostaja.